Z nastopom poletja in z njim povezanih vedno bolj vročih dni je pri nas doma padla odločitev, da zaključimo že enkrat projekt balkon. Lansko jesen nas je prehitelo slabo vreme in zadnja faza, ki smo jo uspeli naredili, je bil premaz estriha s Hidrostop elastikom. Nato so zunanje temperature padle pod dovoljeno mejo za polaganje keramike in nas prisilile k zimskemu počitku.
Na pomlad je naša delovna vnema ponovno oživela. Zaščitili in pobarvali smo kovinsko balkonsko konstrukcijo in lesene 'dilce', nalepili odkapni profil na čelo balkona in čelo obdelali z mrežico in lepilom. Nato je prišlo na vrsto polaganje keramike. Mojstra začuda ni bilo dolgo za čakati, napovedal se je čez en teden po mojem telefonskem klicu. Ostalo mi je bore malo časa za idejo in izdelavo talnega mozaika
.
Na hitro sem se odločila, da izdelam kozoroga. "Če imamo v dnevni sobi položeno planiko, naj bo pa zunaj kozorog. Pa še na Storžič bo lahko gledal," sem, malo za šalo malo zares, premišljevala sama pri sebi. Rečeno storjeno. V AutoCad-u sem izrisala vektorsko risbo obrisa kozoroga v dvojnem krogu in jo natisnila na papir. Samo tehniko izdelave si lahko podrobneje preberete v objavi mozaika planike in je tu ne bom ponavljala. Čas me je priganjal in na račun nekaj na pol prespanih noči sem mozaik končala dan pred prihodom keramičarja.
Balkon ni velik, cca 15m2 ima. Z mojstrom sva se domenila, kam približno naj mozaik umesti in kako naj ga obrne. Ko smo popoldne prišli iz službe domov, je bil balkon gotov. Tu se je pa pričelo zapletati. Moji boljši polovici ni bilo všeč, kako je kozorog obrnjen, mene pa je zmotilo, da je med mozaikom in keramiko premalo višinske razlike. Mozaik je ležal le slab milimeter nad ravnino ploščic, občutno premalo za njegovo brušenje in poliranje. Koščki mozaika so bili namreč različnih debelin ter za nameček še porozni. Idealno bi bilo, da bi mozaik po končanem brušenju in poliranju še vedno ležal malenkost nad keramiko, nikakor pa ne pod njo. V slednjem primeru bi se v njem nabirala voda kot v cestni luži, kakšne udarne jame dela voda pozimi iz cest, ko zmrzuje, pa vsi dobro vemo.
Mozaik sva torej z mojstrom naslednje jutro odlepila dol. Nato sem potrebovala nekaj dni, da sem koščke mozaika očistila lepila in ga ponovno sestavila. Druga faza mi je šla hitro od rok, pomagala sem si s fotografijo prvotnega mozaika. Vse ostalo je bilo rutina; lepljenje, fugiranje, brušenje, poliranje in impregniranje mozaika.
Za konec mogoče še par dognanj ob izdelavi našega "kozla". Ko sem se lotila fugiranja mozaika, sem v veri, kako hitro bom zaključila s čiščenjem fug, naenkrat zafugirala ves mozaik. Mozaik pokriva površino kroga radija 30cm. Sliši se malo, a kmalu me je pričela "grabiti panika", ker se je fugirna masa pričela strjevati, sčiščenega pa sem imela komaj polovico mozaika. Seveda, veliko kamenčkov je ustvarilo veliko fug in delo je šlo počasi od rok. Odvečno maso je bilo potrebno pazljivo odstraniti, to je na enakomerni globini, in pogladiti z vlažno gobo. Dodaten faktor, ki ga nevede nisem upoštevala, je bil, da je mozaik navkljub fugiranju v večernih urah v sebi še vedno akumuliral toploto od sončnega ogrevanja, kar je pospešilo čas vezanja fugirne mase. Na pomoč sem poklicala mojega dragega in uspelo nama je za las.
Dobra strun brušenja okroglih mozaikov je, da nimajo vogalov, kajne! Imajo jih pravokotni mozaiki in tam, hočeš nočeš, pobrusimo tudi nekaj keramike ob strani. Slednje se mi je dogajalo pri brušenju planike v dnevni sobi. Na srečo napaka ni tako očitna znotraj, kot bi bila zunaj, na neposredni sončni svetlobi.
Toliko o našem kozlu. Naslednjič, obljubim, se ne bom toliko razpisala, le kdo ima čas brati cele romane?!
