0. MOTIV
Pri nas doma smo bolj hribovske duše, zato je bilo samoumevno, da bo planika pravi motiv.
1. PODLOGA
Tako, motiv imamo, sedaj sem potrebovala sliko, risbo, na podlagi katere bi sestavila mozaik. In tako sem se usedla za računalnik, brskala za fotografijami planik, premetala svoj in fantov digitalni arhiv in na koncu celo mislila, da sem nasla 'nekaj'. Bila je to fotografija planike, posnete nekaj poletij nazaj v Travniški dolini, odmaknjenem gorskem raju nad Trento. Fotografijo sem povlekla v AutoCad in očrtala bele cvetlične liste in majhne, rumene cvetlične glavice, ki jih obkrožajo in ... si mislila, to je to. Pa ni bilo, še zdaleč mi ni bilo všeč. Posvetilo se mi je, da moram delati na stilizirani planiki, a le kje jo izbrskati? Ko sem si tako na glas razbijala glavo, me moj dragi mirno vpraša:
"Zakaj pa ne uporabiš planike iz logotipa GRS"?
" ... ? Cmok! Hvala, dragi!"
2. MATERIAL
Ponj sem se odpravila v trgovino Trgocev v Logatec. Prodajalec na žalost ni imel vzorcev kamnov v trgovini, le v katalogu mi je lahko pokazal, katere barve se da naročiti. Šlo je za uvoz iz Italije (podjetje D.O.C.; Decori Ornati Ceramica). Kolikor sem izvedela, so ti kamni pravzaprav ostanki iz kamnolomov, ki jih v posebnih mešalcih zdrobijo in obrusijo na primerno velike kose in pakirajo v vreče po 1 m2.
3. DELO
Mozaik sem si zamislila v petih barvnih odtenkih. Rumene cvetlične glavice v odtenku zlatorumene in oker barve, velike cvetlične liste v zeleni in beli barvi ter ozadje v svetlo bež barvi. S tole zadnjo barvo sem ga malo polomila, presvetla je izpadla, vendar sem to prepozno sprevidela. Bistvo mozaika je namreč v kontrastih, v močnih barvah. Mozaik gledamo od daleč - dve sosednji barvi ustvarita videz nove.
Dimenzije mozaika so 1x1m, kar je na koncu lepo izpadlo, ko se je mozaik vgradil v tla. Talne ploščice so dimenzij 30x30cm, torej je mozaik pokril površino štiri krat štiri ploščic po dolžini in širini, s tem, da so se robne ploščice rezale na polovičko. Meni osebno precej lepše, kot če bi bile dimenzije mozaika točen mnogokratnik dimenzij ploščic. Za lažjo predstavo sem si vse skupaj izrisala v AutoCad-u. Izpadlo je takole.
Sliko sem natisnila na papir, nanjo prilepila navadno fasadno mrežico in delo se je lahko pričelo. Kamen sem lomila s pomočjo klešč za keramiko. Sprva sem uporabljala tudi posebno kladivo za sekanje kamna, vendar so se klešče izkazale za bolj priročne ... in predvsem manj hrupne. Kar je zelo pomemben podatek, saj sem mozaik delala takrat, ko je naša dojenčica sladko spala. Tule vidite sliko mozaika v delu ...
... in končni izdelek. Papir z risbo planike je tu že potrgan proč. Sledi namreč lepljenje mozaika in lepilo mora priti čimbolj v stik s kamnom.
Na vrsto so prišle faze lepljenja, fugiranja, brušenja/poliranja in impregniranja mozaika. Prvi dve fazi sem prepustila našemu keramičarju, le toliko sem bila zraven, da sem pomagala mozaik dvigniti s tal in ga položiti v lepilo. Plast lepila pod mozaikom je bila namenoma debelejša, tako da so kamenčki mozaika ležali cca 1-2mm višje od keramičnih ploščic. To je bilo potrebno zato, ker kamenčki niso bili enako debeli in sem jih morala pobrusiti z diamantnimi brusi različnih granulacij. No, to je bila spet zgodba zase. Ni vsaka kotna brusilka primerna za tako delo, pomembno je, da ima možnost nastavitve obratov. Brusiti je potrebno pri majhnih hitrostih, polirati pa pri minimalnih! Fino je tudi, da se mozaik med brušenjem moči z vodo; obraba brusov je manjša, rezultati brušenja boljši in manj prašenja je po prostoru. Delo samo ni bilo tako zahtevno kot dolgotrajno; vzelo mi je dobrih deset ur.
Tako, mozaik je skoraj gotov, le še končna zaščita mu manjka v obliki impregnacije. Uporabila sem impregnacijsko sredstvo L07 Antiquo, ki kamen zaščiti pred vlago in maščobo. Mozaik je dobil značilen lesk starega marmorja, njegove barve so čudovito oživele. Košček hribov je našel prostor pri nas doma.
